• Turistično društvo
  Turistično društvoOsnovni podatkiOrganiziranostČlanarina in ugodnostiObvestila za člane društvaPublikacije
• Polhov Gradec
  Polhov GradecZaselkiZgodovinaPomembni krajani
• Znamenitosti
  Polhograjska graščinaNeptunov vodnjakBlagajev spomenik
• Krajevni muzej
  ZbirkaDelavnice 2013Delavnice 2014Delavnice 2016Delavnice 2017
• Kulturna dediščina
  Staro vaško jedroMedeni zakladi
• Gospodarstvo
  Domača obrtČebelarstvoGostinstvo
• Rekreacija
  Pohodništvo
• Koncerti
  Šundr 2011Tori, Contizanetti, OberleitnerKlapa SrdelaBojan Drobež
• Koristne informacije
  Splošne informacije
• O strani
  PodatkiBeseda avtorja

Dalmatinske pesmi ogrele Polhov Gradec

V soboto, 6. decembra, so v veliki dvorani KD Jakoba Trobca zaigrale akustične strune tamburice in kitare. Šest članov klape Srdela iz Makarske pri Splitu je pokazalo in dokazalo, da za navduševanje publike ne potrebujejo električnih ali računalniških pomagal, le svoj glas in dalmatinski melos!

Koncert je bil že drugo leto organiziran pod okriljem TD Polhov Gradec in je dodobra napolnil dvorano. Občinstvo je rade volje sodelovalo s pevci, jim ploskalo in jih tudi na koncu z dolgim aplavzom privabilo nazaj v zelo segreto vzdušje. V dveh urah so predstavili klasične dalmatinske uspešnice in tudi svojo novo zgoščenko Marineta, kar je sicer ime plaže v obalnem mestu Makarska. Odmor med koncertom je bil tako idealna priložnost za nakup zgoščenke, pa tudi za debato, pokušino »kuhančka« in drugih pijač v preddverju dvorane. Po koncertu pa smo se družili še naprej in pesem se je vedno znova razlegala tudi v mali dvorani, brez ozvočenja, a s še več srčnosti.
 

Duhovit in, kot sam pravi, »malo čuden« je bil Gregor Čuden, ki je povezoval dogajanje na odru in hkrati dodatno razgrel publiko s šalami na račun Dalmacije: »Dalmatinec pelje po plaži na povodcu svojega osla in si poje: Dalmatinac sam …  I-ja, i-ja, mu odgovarja osel.«

Pogovor razkrije tradicijo

Pogovoru za Naš časopis se je z veseljem odzval Nikša Gilić kot najstarejši član klape Srdela. In ne le to, Nikša, ki nastopa kot bas pevec, je edini član, ki vztraja vse od prvotne sestave klape, vsi drugi člani so se že zamenjali, saj je klapa Srdela najstarejša stalno delujoča hrvaška skupina, ki poje vse od prvega Omiškega festivala daljnega leta 1967, torej 47 let! Kot zanimivost, na odru je igral na tamburico tudi njegov sin. In njihov glas seže dejansko v deveto vas – nastopali so v polovici evropskih držav pa tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Nikša pa ima na Slovenijo dosti spominov, saj je pred upokojitvijo 24 let delal v Dalmaciji kot zastopnik slovenskih pohištvenih podjetij Meblo in Lipa Ajdovščina. Pravi, da v Sloveniji nastopajo že sedmo leto po vrsti, in sicer na povabilo viškega Antonovega doma, no, drugič in ne zadnjič pa so bili dan pred viškim nastopom gostje naše občine.

In še anekdota, ki se je spomni iz mladih let ... Njegov oče in stric sta si služila kruh kot prevoznika in sta med svetovnima vojnama v ljubljanski tovarni naročila kamion na osnovi Magirusa. Vse lepo in prav, a na vratih je bil v imenu podjetja oziroma lastnika kar trikrat napačno napisan trdi namesto mehki č, zato pravi, da na strešico v svojem priimku ni občutljiv. Da ima smisel za humor, pa pove tale domislica: »Rusi kažu, da su slali psa na mjesec … mi ga imamo svaki dan na Suncu …« Res je, vročine Dalmaciji ne manjka in nekaj sonca je ob srčnem nastopu klape Srdela prineslo tudi v našo občino!

Sebastjan Vehar



 

Pustovanje z Mačkom Murijem

Turistično društvo Polhov Gradec je po dolgih letih v Kulturnem domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu ponovno organiziralo pustovanje za otroke v izvedbi gledališke družine Kolenc iz Vač.

Zabavna igrica za otroke je popestrila turobno popoldne na pustno soboto, Maček Muri, ki je med nami že nekaj desetletij, pa razveselil veliko gručo otrok, ki se je poveselila z njim. Zadovoljne maškare, so se naučile nekaj mačjih plesov ter se predstavile na modni pisti. Komisija je med mnogimi maškarami s težavo izbrala najbolj simpatično – prikupno malo Miško Mini ter najbolj izvirno – Pikov As. Nagradi je podelila sama babica od Turističnega društva Polhov Gradec. Vse maškare so bile nekaj posebnega, zato smo na koncu vsem namenili pisane balone. Organizator se obvezuje, da bo v naslednjem letu znova poskrbel za pustovanje v Polhovem Gradcu. Koga bomo povabili naslednjič, pa naj ostane presenečenje.

Dan odprtih vrat v Krajevnem muzeju

Prav prisrčno vodena in izpeljana prireditev v petek 11.11.11, vsebinsko dodelana, s pravimi gosti in pravim razlogom. Posebno umetniško noto sta prireditvi dala Gregor Vedral in Vili Koprivec, ki sta na kitarah odigrala instrumentalni skladbi Poletje in Jesen v Polhovem Gradcu. Za zabavo pa poleg gosta Milana Koširja poskrbijo prizadevni organizatorji iz vrst TD Polhov Gradec, saj nas na vhodu čaka sproti pečen kostanj in kuhano vino.

V graščini so že popoldan potekale otroške delavnice od vodstvom študenta arheologije Nejca Dolinarja in učitelja zgodovine na OŠ Polhov Gradec Simona Purgerja,

V znamenja ujeti čas na Polhograjskem je ena od temeljnih zgodovinskih knjig te doline. Avtorica Jožica Kavčič, je bila leta 1988 zaslužna za prvi krajevni muzej, saj je sama začela izbirati zanimive starinske predmete od hiše do hiše, kar lahko potrdim tudi sam, saj je iz naše hiše nekaj Trnovčevih podobarskih osnutkov našlo svojo večno slavo v njeni zbirki. Pa ne le to - sam sem o Jerneju Trnovcu iz njenih ust zvedel več kot od kogarkoli drugega!  Ga. Kavčič je po želji obiskovalce, kot prava enciklopedija kraja, vodila na oglede tudi po Polhovem Gradcu in obeh dvorskih cerkvah. Od leta 1988 pa do 1997 je bil krajevni muzej odprt ob vikendih v osmerokotni kalvariji, ki so jo ravno takrat tudi dokončno uredili in razsvetlili. A žal brez nadzora vlage in temperature v prostoru, brez tekoče vode, kaj šele sanitarij, tako da se je l. 1997 celotna zbirka prenesla v graščino. Predmeti so krajevna dediščina in pričevanja o preteklosti kraja, ki jo ohranjamo tudi zaradi  modelov ki so zakladnica idej za sedanjost in prihodnost.

VSEBINA MUZEJA

V prvem prostoru so zgledno zavarovani kosi arheološke najdbe in predmeti v povezavi z graščino, grofom Blagajem, kalvarijo, kovanci, pratike in molitveniki in predmeti iz vsakdanje rabe, ter noše. Tudi 2. svet. vojna je tu pustila pečat. V drugem prostoru so predmeti delavcev in kmetov, torej iz gospodinjstva, obrti in vojaška oprema različnih vojska.

Vodilo prvega predavanja restavratorja Vida Klančarja o ohranjanju slik je, da sami ne posegamo v sliko, pač pa za to poiščemo ustrezno strokovno pomoč. Veliko škode se prepreči, če slik ne premikamo prevečkrat ter jih ne brišemo in umivamo. Sicer pa sta glavna sovražnika starih slik, napetih na lanenem platnu v lesen okvir, sprememba vlage in temperature. Platno se namreč razteza in krči, barva pa ne, zato razpoka in se lušči. Seveda pa so problem tudi mehanske poškodbe, predvsem pri banderah na procesijah, ki se jih večkrat zvija in prenaša.

Franci Kadivec nam v drugem predavanju o kovinskih najdbah in njihovi obnovi poda naslednjo modrost – ne hranimo dragocenosti  v hlevu, saj nastaja tu zaradi obilice živalskega seča posebna kislina, ki razžira tudi baker ali aluminij. Najboljša domača shramba je na seniku, kjer ni vlage in prstov otrok.

V TD so pripravili barvno zgibanko o krajevnem muzeju, natisnjena je bila ravno na dan svečane otvoritve. Vrhunec svečane prireditve je bil podpis pogodbe o dolgoročnem sodelovanju med Muzejem pošte in telekomunikacij (Tehniški muzej Slovenije) in Krajevnim muzejem (TD Polhov Gradec), kar pomeni, da si bomo obiskovalci s 1. januarjem 2012 že lahko ogledali oba muzeja z isto vstopnico. Za društvo pa je to še korak bližje viziji, da bi zbirka dobila tudi uradni status muzeja.

Direktor Tehničnega muzeja Slovenije, dr. Orest Jarh se v nagovoru zahvali za zaupanje, saj je ravno tri leta in pet mesecev od odprtja Muzeja pošte in telekomunikacij ter ob tej priliki pozdravlja širitev ponudbe in še posebej  župana, ki je precej pripomogel k podpisu današnjega dogovora o sodelovanju.

Milan Košir je pred 60-imi leti obiskoval šolo v tej graščini, kjer nam danes prebira zapiske vojnega kronista domačina: Črni Vrh je okupiral Nemec, maja so pregnali duhovnika in še učitelja, zasedli so našo šolo in župnišče, tako da so k maši hodili v Polhov Gradec, a še to so Italijani kmalu prepovedali.
Gost večera, Janez Cankar s Planine, nam je z ohranjenih zapiskov prvič javno razložil, kako je bila videti meja, ki je razdelila njihovo kmetijo na dva dela. In njegov govor je bil tako pristen, tako doživet in v domačem narečju, da so se na obrazih petdesetih prisotnih zarisala čustva hvaležnosti in odobravanja. Posekali so kar 30 m širok pas gozda, ter postavili dva svaljka žice. Kjer je bila mehka podlaga so žico vezali na lesene kole, kjer kamnita podlaga, pa na dvakrat zavite jeklene špice. Meja se je tako vila v obliki dvojnega svitka bodeče žice preko hriba in doline, na bodeči žici pa obešene bombe, ki so reagirale na tresenje. Na vrhu hriba je bila postavljena lesena opazovalnica, v kateri sta vojaka nadzoroval mejo. V KS Črni Vrh je bilo tako zaradi prečkanja meje 8 smrtnih žrtev, pa še vsaj ena več bi bila,če ne bi bili to gobarski kraji;  ko je mama tovorila polno vrečo suhih gob na hrbtu, namenjeno prodaji v Italiji, se je žica stresla in bomba polna jeklenih kroglic eksplodirala! Gobe so gospo rešile hujših poškodb, vrečo na njenem hrbtu je pa povsem raztrgalo.

Tudi smeha ni manjkalo, ko je Milan prinesel bombo, kakršna je visela na meji, z besedami, da jo je ravno danes dobil v roke. In jo prične razstavljati, pa mu del pade na tla.… ja prav prisrčna sta bila in le želimo si še njunih anekdot in pričevanj za ohranitev zanimanja za zgodovinska dejstva.

Sebastjan Vehar